Hibridi med domačo mačko in divjo mačko so med ljudmi vedno bolj priljubljeni. Najpogostejši sta bengalka (Leopard Cat, Prionailurus Bengalensis, in domača mačka, Felis Catus) in savana (serval, Leptailurus Serval, in domača mačka, Felis Catus).

Domača mačka in divja mačka v naravi zaradi različnih razlogov težko sobivata; najpogostejša je prevlada ene vrste nad drugo pri plenu in teritoriju. Seveda je tu še človeški dejavnik, ki eno vrsto neguje ali ščiti, drugo pa obravnava kot škodljivca oz. zver ali trofejo.

Za bolj radovedne:

Spontano parjenje je mogoče v primeru kohabitacije obeh vrst, a za takšen pojav v naravi nisem našla študij. Bolj značilni so naravni hibridi med evropskimi divjimi in domačimi mačkami, ki predstavljajo težavo ohranjevanja divje vrste. Temeljna težava paritve divje in domače mačke je različno število kromosomov: domača mačka jih ima 38, divja pa 36. Nedonošenčki so zato pogosti, smrtnost teh in mladičev pa visoka.

Če je razvoj mladičev nepravilen, imajo odrasli osebki zdravstvene, čustvene in posledično vedenjske težave. Nekatere so povezane z genetiko, druge z epigenetiko (način življenja mame, predvsem v času brejosti, kotitve in vzgoje mladičev, ter nadaljnje okolje, v katerem mladiči rastejo). To velja za vse mačke, ne le hibride.

Hibridke lahko mladiče zavrnejo in ti si poiščejo nadomestno mamo. Samci hibridi (F1, F2 in lahko tudi F3) so neplodni in to pridobijo šele v kasnejših generacijah (F4–F5), ko se parijo z domačo mačko, včasih tudi nazaj z divjo ali hibridom, kar je odvisno od vzrejališča in namena. Pozorno je treba tudi izbirati nadaljnje osebke za vzrejo. Če je bila samica slaba mama, pri mladičih to vpliva na odziv na stres, poleg tega je dedno tudi nematerinstvo. Samice hibridi (F1) so večinoma plodne. Divje mačke, serval in hibridi (F1) so običajno ukročeni, da delujejo bolj udomačeni. Nisem našla raziskave, ki bi potrdila ali ovrgla, da se kot pri domači mački neustrašnost in prijaznost podedujeta po očetu. Izbira staršev mora biti torej pazljiva, upoštevajoč stabilen in prijazen značaj ter materinski nagon.

Savana – križanec med servalom in domačo mačko

Serval

Serval je domača afriška mačka srednje velikosti (54–62 cm) z maso od 9 do 18 kg. V naravi živi približno deset let, v ujetništvo pa kar enkrat dlje. Njegove značilnosti obraza so majhna glava, velika ušesa in bež (zlati) plašč s temnimi lisami ter črtami. Je mesojedec.

Je samotarsko bitje z malo socialnimi interakcijami. Izjemi sta čas parjenja in vzgoja mladičev. Vendar se teritoriji (pri samicah veliki 10–20 km2, pri samcih pa še več) prekrivajo z drugimi servali in srečanja so možna. Pari se enkrat ali dvakrat letno, brejost traja 65–75 dni, leglo pa je iz enega do štirih mladičev. Odstavitev se začne pri enem mesecu, samostojni lov pri šestih mesecih in socialna ločitev od legla pri enem letu.
Zanimivost: servala so imeli kot ljubljenčka in božanstvo že stari Egipčani.

Domača mačka

Je ena najbolj razširjenih in prilagodljivih vrst Felidae. Na voljo je v različnih barvah in dolžinah dlake (kratkodlaki in dolgodlaki). Je majhne velikosti, tehta 3–10 kg in ima bolj ljubek obraz. Življenjska doba je približno 15 let. Zaradi različnih pasem in življenjskega sloga mačk se njihove morfološke ter vedenjske lastnosti razlikujejo.

Njihove komunikacijske sposobnosti so razvite za sobivanje z ljudmi v sodobnem okolju. So selektivno družabne, parijo se dvakrat letno. Brejost traja približno 64 dni, v leglu pa so običajno štirje mladiči, ki postanejo spolno zreli pri približno štirih mesecih, socialno zreli pa pri dveh do treh letih. 

Slika 1: Primerjava velikosti servala (levo) in domače mačke (desno). Ilustracija: Pšenica Kovačič

Slika 1: Primerjava velikosti servala (levo) in domače mačke (desno). Ilustracija: Pšenica Kovačič

Savana

Razvita je bila leta 1980, ko so križali servala in domačo mačko. Po velikosti je najvišja »domača« mačka, težka od 5,5 do12 kg in z življenjsko dobo od 12 do 20 let. Ima velika ušesa in gobec, z bež (zlato rumeno) barvo dlake s temnimi lisami. Je izjemno atletska in akrobatska; z mesta lahko skoči v višino 2,5 metra. Rada se kopa. Je zelo zahtevna, željna zabave in učljiva. Rejci poskušajo doseči divji videz in domači značaj ter temperament, kar je odvisno od generacije savane. O savani oz. hibridih ni veliko informacij in študij. 

Slika 2: Ilustracija savane. Ilustracija: Pšenica Kovačič

Za bolj radovedne:

Možne paritve

serval + domača mačka = savana

serval + savana

savana + savana

savana + domača mačka

Generacije hibridov

F1: Ima najvišji eksotični odstotek, vendar je bolj neplodna in ima manj številno leglo. Kot hišni ljubljenček je najzahtevnejši. Zato se mladičke navadno hrani po steklenički takoj, v sodelovanju z mamo ali po prvih nekaj tednih, ko jih mama začne počasi odstavljati. Nekateri rejci F1 ponovno križajo s servalom ali hibridom, drugi z domačo mačko.

F2, F3: Eksotični odstotek in telesna višina upadata, velikost legla ter plodnost pa naraščata. Navadno se jih pari z domačo mačko. Še vedno so nepredvidljivi in lahko nevarni.

F4: Manj kot 15 % nedomače mačke in plodnost se obnovi.

F5: Vzreditelj ima več možnosti za izbiro lastnosti, kot so barva dlake, oblika telesa ali značaj in temperament.

Čistokrvna savana ima v genih vsaj tri ali več generacij savane.

Socializacija in navajanje (habituacija) mladičkov od rojstva do vsaj 8. tedna (priporočljivo je do 4. meseca) sta ključnega pomena za to, da so pripravljeni za moderno sobivanje z ljudmi. Prav tako jim je treba zagotoviti ustrezen psiho-fizičen razvoj in stimulacijo za njihovo izrazito radovednost ter visoko energijo. V nasprotnem primeru lahko mladič ali odrasel razvije neželeno, nevarno ali odklonsko vedenje.

Iz zgodovine so znana pričevanja, ko so divje mačke in hibride ukrotili brez upoštevanja dobrobiti. To je nespametno početje, kvari odnos z lastnikom, tlači naravna vedenja in uničuje čustveno stanje zveri. Ta postane tempirana bomba ali doživi psihološko smrt.

Imitacije

Le poseben genski test lahko potrdi avtentičnost hibrida.

Na prvem mestu je dobrobit in dobropočutje hibridov.

  • Lastnik mora imeti znanje in zavedanje, zaželene pa so tudi izkušnje s hibridi. Primer je njihova igra, ki je precej bolj groba in poškodbe so pogostejše.
  • Lastnik mora poskrbeti za dovolj veliko, optimizirano in obogateno socialno-fizično okolje z miselno-gibalno stimulacijo, ki upošteva dobrobit in dobropočutje. Ta izhaja iz pozitivnih doživljanj, kot so dostopnost do primerne prehrane in vode, obvladovanje fizičnega okolja, zaščita pred vremenom, preventiva ali ohranjanje zdravstvenega statusa ter družbene interakcije z ljudmi in živalmi.
  • Nepredvidljivost hibrida. Obvezen je trening s pozitivno motivacijo in metodami nagrajevanje za sobivanje, nego ter veterino.
  • Zelo priporočljiva sta kastracija oz. sterilizacija in veterinar, ki se spozna na eksotične živali.
  • Premalo raziskane genske bolezni.
  • Hibrid (F1, F2) se naveže na skrbnika, mu izkazuje naklonjenost in sprejme okolje, v katerem biva. Se je samoudomačil.

Drugi, zelo pomemben vidik je javna varnost.

  • Mačjetesno in mačjevarno okolje, prirejeno za zahteve hibrida.
  • Savana ima močan nagon, izražanje katerega nam je težko sprejemljivo in je izživet v običajnem domu.
  • Hibrid je izjemno teritorialen, ne sme se prosto gibati brez nadzora, predstavlja nevarnost za hišne ljubljenčke, prostoživeče živali in tudi ljudi. Zaradi njegove izrazite divje plati (F1, F2) in vsiljenega načina življenja v zaprtih ter modernih prostorih se ne znajde tako dobro. To lahko poveča tveganje za lastno pogubo, za povzročitev nesreče v okolju in napade na živali ter ljudi.
  • Lahko so zelo nepredvidljivi in obravnavani kot visoka stopnja nevarnosti.
  • Ustrezna dokumentacija in dovoljenje. Ponekod so divje živali in hibridi kot ljubljenčki prepovedani.

Tretji vidik je vprašanje etike.

Ljudje smo nagnjeni k odkrivanju novega, ukrotitvi divjega in lastninjenju eksotike. To je neustavljiva pot, ki pa mora biti na prvem mestu opremljena z etično-moralnim kompasom. A žal temu ni tako in odločitve za ustvariti ter imeti velikokrat izhajajo iz gole radovednosti, posesivnosti ali kombinacije obojega. Če je za žival poskrbljeno po standardih, ki ji zagotavljajo življenje, ki ga je vredno živeti, je to delno opravičljivo. Imeti servala pomeni odvzeti žival iz naravnega okolja, kjer je bila prostoživeča, enostavneje pa je, če je že gojena v ujetništvu. Sámo parjenje je rizično, ker vidi divja mačka domačo kot plen. Tudi razlika v velikosti zelo oteži parjenje. Pogosto samec ubije samico. Omenili smo že nedonošenčke, mrtvorojence in smrtnost mladičev. O odgovorni vzreji bomo pisali drugič. Model dobrobiti, ki bi moral biti temelj lastništva in skrbništva že običajnih živali, je večinoma neupoštevan in težko dosegljiv. Preden sodimo lastnike divjih živali in hibridov, bodimo pošteni tudi do sebe in svojih domačih živali: Zakaj jih imamo? Jim res nudimo, kar potrebujejo? So lahko to, kar so po naravi?


VIRI

Poljudni viri:

https://icatcare.org/advice/savannah/

https://www.awf.org/wildlife-conservation/serval

http://www.f1hybridssavannahcats.com/savannah-cats

Poljudno znanstveni viri:

Addleman Seder, R. (2010). AAFP Position Statement, Hybrid cats, 312-313 JFMS CLINICAL PRACTICE

Bill Folger, B., Thayer, v., Addleman, R. DVM.. (2013). Ownership of non-domestic felids, AAFP Position Statement, 243, JFMS CLINICAL PRACTICE, 4. junij, 2013

Brown, L.. (2019). African Serval  Cats as a Pet, Smashword Edition

Znanstveni viri:

Brian W. Davis, Brian W., C, Seabury, Christopher M., Brashear, Wesley A., Li, Gang , Roelke-Parker, Melody  and Murphy, William J. (2015). Mechanisms Underlying Mammalian Hybrid Sterility in Two Feline Interspecies Models, Mol. Biol. Evol. 32(10):2534–2546 doi:10.1093/molbev/msv124 Advance Access publication May 25, 2015

Pšenica Kovačič